Pterigoidni vsadki: alternativa dvigu sinusa in nadgradnji kosti

Ko v zadnjem delu zgornje čeljusti zmanjka kosti, pacienti pogosto slišijo eno samo pot: najprej dvig sinusa, potem nadgradnja kosti, nato več mesecev čakanja in šele na koncu vsadki. Ta pristop je preverjen in ima svoje mesto. Ni pa edini. Pterigoidni vsadki izkoristijo gosto kost, ki leži globlje zadaj, v predelu za zadnjim kočnikom, in v mnogih primerih omogočijo trdno sidrišče brez presajanja kosti.

Zakaj je zadnji del zgornje čeljusti tako zahteven

Po izgubi zgornjih kočnikov se dogajata dve stvari hkrati. Greben se stanjša, maksilarni sinus pa se počasi širi navzdol v prostor, kjer je bila prej korenina zoba. Temu pravimo pnevmatizacija sinusa. Rezultat je pas kosti, ki je za standardni vsadek pogosto prenizek in premehak. Prav ta predel nosi velike žvečne sile, zato zahteva zanesljivo oporo.

Klasična rešitev je dvig dna sinusa in vgradnja kostnega nadomestka, da nastane dovolj višine za vsadek. Metoda deluje, a doda kirurški korak, čas celjenja presadka in nekaj možnih zapletov, med katerimi so raztrganje sinusne membrane, premik presadka v sinus in delna resorpcija nadomeščene kosti.

Kaj so pterigoidni vsadki

Pterigoidni vsadek se ne usidra v tanki greben nad sinusom, ampak ga usmerimo poševno nazaj in navzgor, skozi predel maksilarne gomolje v gosto kost pterigoidnega odrastka. Vsadek tako obide sinus, namesto da bi ga dvigoval. Zaradi anatomije poteka pod nagibom, običajno med približno 45 in 60 stopinjami glede na ravnino zgornje čeljusti, kar potrjujejo tudi klinični opisi tehnike.

Ključna prednost je narava kosti, v katero se vsadek zagrabi. Pterigoidni predel ponuja gosto kortikalno oporo, ki omogoča dobro primarno stabilnost brez dodajanja materiala. Vsadek doseže naravno trdno kost, ne pa nadomeščene.

V čem se razlikujejo od dviga sinusa in nadgradnje kosti

Razlika ni le v tehniki, ampak v celotni logiki zdravljenja. Pri dvigu sinusa najprej gradimo teren, na katerem bo pozneje stal vsadek. Pri pterigoidnem pristopu poiščemo obstoječo kost, ki je že primerna, in vanjo vgradimo vsadek. To v praksi pomeni:

• manj kirurških korakov, ker odpade ločena faza presajanja kosti,
• krajši skupni čas do končne protetične oskrbe,
• manjšo obremenitev pacienta, saj se izognemo delu, ki najpogosteje povzroča otekanje in zaplete v sinusu,
• oporo daleč zadaj v zobnem loku, kar omogoča fiksno rešitev brez dolgih previsov proteze.

To ne pomeni, da je dvig sinusa slaba izbira. Pri nekaterih anatomskih razmerah je še vedno najbolj smiselna pot. Pomeni pa, da pacient, ki bi se rad izognil nadgradnji kosti, pogosto ima drugo možnost, o kateri se je vredno pogovoriti.

Kaj kaže znanost

Dokazi za pterigoidne vsadke so v zadnjih letih dozoreli. Sistematični pregled in metaanaliza iz leta 2024 (D’Amario in sodelavci) je zajel 768 pterigoidnih vsadkov in poročal o 97,43-odstotnem preživetju v obdobjih spremljanja od enega do šestih let. Avtorji sklepajo, da so pterigoidni vsadki lahko primerna alternativa pri pacientih z atrofijo zadnjega dela zgornje čeljusti, hkrati pa opozarjajo, da gre za zahtevno kirurško tehniko, kjer je izkušenost operaterja pomembna.

Obsežnejši sistematični pregled iz leta 2024 (Raouf in Chrcanovic) je analiziral 3053 pterigoidnih vsadkov pri več kot dva tisoč pacientih, s povprečnim spremljanjem okoli 61 mesecev. Kumulativno desetletno preživetje pterigoidnih vsadkov je znašalo 92,5 odstotka. Avtorji izrecno navajajo, da ti vsadki dajejo trdno oporo v zadnjem delu čeljusti brez povečanja sinusa in brez dodatnega presajanja kosti.

Starejši klinični opisi metode dodajo praktičen argument: z zaobitjem sinusa se izognemo prav tistim zapletom, ki spremljajo dvig dna sinusa, torej poškodbi membrane, vdoru presadka in izgubi nadomeščene kosti zaradi resorpcije.

Za koga so primerni in kje so meje

Pterigoidni vsadki niso univerzalna rešitev in tega tudi ne obljubljamo. So močna možnost pri pacientih z izrazito atrofijo zadnjega dela zgornje čeljusti, pogosto v sklopu fiksne oskrbe cele čeljusti, kjer stabilno zadnje sidrišče spremeni celoten načrt v korist pacienta. Pri drugih anatomskih razmerah je bolj smiselna kombinacija tehnik ali klasična pot z dvigom sinusa.

Tehnika je občutljiva. Predel je globok in blizu pomembnih anatomskih struktur, zato je natančno predoperativno načrtovanje pogoj, ne pa dodatek. Pri nas vsak tak primer začnemo s CBCT posnetkom in vodenim načrtovanjem, da pot vsadka določimo, preden se dotaknemo tkiva. Prav ta natančnost dela razliko med metodo iz literature in varnim posegom pri konkretnem pacientu.

Kako pristopimo v Ortoimplantu

V Ortoimplant DENTAL SPA se ukvarjamo tudi s primeri, kjer je bilo pacientu drugje rečeno, da vsadki niso mogoči. Poleg pterigoidnih uporabljamo tudi zigomatične, subperiostalne in transnazalne vsadke, tako da rešitev prilagodimo anatomiji, ne obratno. Dr. Zdenko Trampuš, pionir implantologije v regiji s tremi desetletji izkušenj, vodi te zahtevnejše posege skupaj z ekipo, v kateri je tudi dr. Martin Trampuš.

Za bolj anksiozne paciente in za daljše posege je na voljo analgosedacija, torej blaga sedacija, ki poseg naredi mirnejši. Okrevanje podpremo z možnostmi našega DENTAL SPA, med katerimi so hiperbarična oksigenoterapija, ozonoterapija, limfna drenaža in intravenski vitaminski dodatki.

Prvi pregled pri nas je brezplačen. Na njem preverimo, ali so pterigoidni vsadki za vas res smiselni ali pa vam bolj ustreza druga pot. Cilj ni prodati poseg, ampak najti rešitev, ki bo dolgoročno delovala v vaših ustih.

Pogosta vprašanja