All-on-4 ali All-on-6: katera metoda je prava za vas?

Pacienti, ki razmišljajo o fiksnih zobeh na vsadkih, pridejo skoraj vedno z istim vprašanjem: ali zadoščajo štirje vsadki ali je šest varnejša odločitev. Kratek odgovor je, da obe metodi dobro delujeta, vendar večje število vsadkov ne pomeni samodejno tudi boljše rešitve. Daljši odgovor je odvisen od količine, kakovosti in razporeditve vaše kosti, od tega, kateri zobni lok se rešuje, in od tega, kaj pričakujete v naslednjih desetih in več letih. Tu pojasnjujemo razliko brez pretiravanja v katero koli smer.

Kaj natančno pomenita številki 4 in 6

All-on-4 in All-on-6 sta koncepta, pri katerih celoten zobni lok, zgornji ali spodnji, nosi nekaj strateško razporejenih vsadkov, ki jih takoj obremenimo z začasnim fiksnim mostom. Pri All-on-4 vstavimo štiri vsadke, najpogosteje dva pokončna spredaj in dva nagnjena zadaj, s čimer se lahko izognemo pomembnim anatomskim strukturam, kot so živci ali sinusi, in kar najbolje izkoristimo kost, ki je še prisotna. All-on-6 doda dva vsadka, običajno v stranskem predelu, tako da je obremenitev porazdeljena na več opornih točk.

Logika za dodatnima vsadkoma je preprosta: več opornih točk lahko pomeni boljšo porazdelitev sil na vsadke in na protetično konstrukcijo. To pa še ne pomeni samodejno, da je šest vedno bolje. Izbira je odvisna od tega, ali ima vaša kost prostor in pogoje za šest strateško razporejenih vsadkov z dobro primarno stabilnostjo.

Preživetje vsadkov: rezultati so zelo podobni

Če gledate zgolj to, ali bodo vsadki ostali v kosti, je razlika med štirimi in šestimi manjša, kot večina pacientov pričakuje. V petletni multicentrični randomizirani raziskavi zgornje čeljusti je bilo preživetje vsadkov 100 odstotkov v skupini s štirimi in 99,3 odstotka v skupini s šestimi vsadki, ob samo eni zgodnji izgubi.1 Velika retrospektivna analiza na 943 pacientih in skoraj 6.000 vsadkih je dala podobno sliko: po petih letih je bilo preživetje 98,4 odstotka pri štirih in 98,7 odstotka pri šestih vsadkih, brez statistično značilne razlike.2

Sam koncept All-on-4 ima trdno podlago tudi na daljši rok. Sistematični pregled 24 študij z več kot 11.000 vsadki je poročal o preživetju nad 99 odstotkov v krajšem obdobju in o uspešnosti okoli 94,8 odstotka po desetih letih.3 To so številke, na katerih je mogoče graditi trajno rešitev.

Kje se metodi vendarle razlikujeta

Razlika se pokaže, ko pogledamo globlje od zgolj preživetja vsadkov. Metaanaliza zgornje čeljusti ni našla značilne razlike v preživetju vsadkov niti protetike, je pa zabeležila značilno večjo izgubo obrobne kosti pri rešitvah s štirimi vsadki.4 Avtorji sklepajo, da lahko večje število vsadkov zmanjša obremenitev kosti in število zapletov.

Zanimiv je tudi vzorec na tehnični strani. V omenjeni petletni randomizirani raziskavi so bili tehnični zapleti, na primer popuščanje vijakov ali zlomi na začasnem mostu, pogostejši v skupini s štirimi vsadki (16,6 v primerjavi z 0 odstotki), medtem ko je razlika v izgubi kosti ostala klinično zanemarljiva.1

Sporočilo ni, da je ena metoda boljša od druge. Dodatni vsadki lahko prinesejo biomehansko rezervo in boljšo porazdelitev obremenitve, vendar le, če jih lahko strateško razporedimo in dosežemo kakovostno kostno zasidranje. Štirje dobro postavljeni vsadki so zato lahko boljša rešitev kot šest vsadkov, vstavljenih na biomehansko manj ugodnih mestih.

Odločilno torej ni le število vsadkov, ampak individualna anatomija pacienta, znanje in izkušnje implantologa, kakovostna in popolna diagnostika, natančno načrtovanje terapije ter enako natančna kirurška izvedba.

Kdaj praviloma predlagamo All-on-4

All-on-4 je pogosta izbira pri spodnji čeljusti, kjer je kost praviloma gostejša in pogosto omogoča dobro primarno stabilnost vsadkov. Uporabljamo ga tudi takrat, kadar anatomija in razporeditev preostale kosti omogočata, da štirje strateško postavljeni vsadki zagotovijo stabilno in biomehansko ugodno osnovo za celoten fiksni zobni lok.

Nagnjena zadnja vsadka pri tem omogočata največji izkoristek obstoječe kosti, izogibanje pomembnim anatomskim strukturam in pomik zadnje oporne točke čim bolj nazaj. S tem se je v izbranih primerih mogoče izogniti dodatnim posegom nadomeščanja kosti, v zgornji čeljusti pa tudi dvigu sinusnega dna.

Kadar štirje pravilno razporejeni vsadki zagotavljajo vse, kar je potrebno za varno in dolgoročno stabilno fiksno rešitev, vstavljanje dodatnih vsadkov zgolj zaradi večjega števila nima smisla. All-on-4 tako mnogim pacientom omogoča pot do fiksnih zob brez dolgotrajne priprave in nadomeščanja kosti.

Kdaj ima All-on-6 prednost

Šest vsadkov obravnavamo predvsem takrat, kadar anatomija in razpoložljiva kost omogočata, da sta dodatna vsadka strateško postavljena in biomehansko koristna. To je lahko posebej pomembno v zgornji čeljusti, kjer je kost pogosto manjše gostote. Dodatni oporni točki lahko takrat omogočita boljšo porazdelitev obremenitve in dodatno biomehansko rezervo.

All-on-6 ima lahko prednost tudi pri pacientih z izrazitim škrtanjem z zobmi, torej z bruksizmom, in v drugih okoliščinah, v katerih ocenimo, da bodo dodatne oporne točke dolgoročno biomehansko koristne. Pogoj je vedno enak: na voljo mora biti dovolj kakovostne kosti in ustrezna razporeditev za vstavitev šestih vsadkov z dobro primarno stabilnostjo.

Slabo postavljen peti ali šesti vsadek ne prinese prednosti zgolj zato, ker poveča njihovo skupno število. Cilj ni vstaviti čim več vsadkov, ampak zadostno število vsadkov na pravih mestih.

Kaj pa, kadar kosti ni niti za štiri

Obstajajo pacienti, pri katerih so izziv tudi štirje standardni vsadki, najpogosteje zaradi močno resorbirane zgornje čeljusti. Pri njih klasična delitev na 4 in 6 pogosto ni prava tema. V teh primerih v Ortoimplant DENTAL SPA uporabljamo redko dostopne napredne implantološke tehnike, kot so zigomatični (Zygoma), pterigoidni, transnazalni in transsinusni vsadki.

Te tehnike nam omogočajo, da glede na individualno 3D anatomijo pacienta poiščemo druga varna območja kostnega zasidranja in kar najbolje izkoristimo obstoječo kost, namesto da bi se terapija nujno opirala na obsežne postopke njenega nadomeščanja.

Pri izrazito resorbirani spodnji čeljusti so možnosti drugačne. Glede na razpoložljivo kost in lego spodnjega alveolarnega živca so lahko rešitev kratki ali ultrakratki vsadki, v posebej zahtevnih primerih pa dr. Zdenko Trampuš izvaja tudi lateralizacijo oziroma transpozicijo (premik) spodnjega alveolarnega živca, izrazito zahtevni kirurški tehniki, s katerima je pri skrbno izbranih pacientih mogoča vstavitev vsadkov v zadnjem delu spodnje čeljusti.

Načelo, po katerem se pri tem ravnamo, je, da ni pacienta, ki mu rešitve ne bi bilo mogoče ponuditi. Kadar standardni vsadki niso mogoči, ne sprašujemo le, ali je dovolj kosti za klasični All-on-4 ali All-on-6. Vprašanje je, kje se v individualni anatomiji pacienta nahaja varno kostno zasidranje za dolgoročno stabilno fiksno rešitev.

Kako se odločimo

Števila vsadkov ne izbiramo vnaprej niti po ceniku. Na prvem pregledu, ki je pri nas brezplačen, opravimo klinični pregled in popolno digitalno rentgensko diagnostiko, vključno z 2D ortopantomogramom in 3D CBCT, ter digitalno načrtujemo lego vsakega vsadka, preden začnemo poseg. Šele ko vidimo dejanski volumen, kakovost in tridimenzionalno anatomijo kosti ter odnos do pomembnih anatomskih struktur, lahko ocenimo, ali bodo štirje vsadki povsem zadostovali ali bo šest prineslo resnično biomehansko prednost.

Pri tem ne načrtujemo le, kam vsadke lahko vstavimo, ampak kam jih moramo vstaviti, da bo imelo prihodnje fiksno protetično delo optimalno oporo in porazdelitev sil. Kot pravi dr. Zdenko Trampuš: „Operacijo načrtujemo glede na zobe, ne zob glede na vsadke.“

Za paciente z izrazitim strahom, zobozdravstveno anksioznostjo ali dentalno fobijo je na voljo analgosedacija, potencirano intravensko analgosedacijo pa protokolarno uporabljamo pri obsežnejših implantoloških in oralnokirurških posegih. Z DENTAL SPA tretmaji dodatno podpiramo organizem pred posegom, med njim in po njem ter ustvarjamo ugodnejše pogoje za celjenje in prijetnejše okrevanje.

Cilj je vedno enak: dolgoročno stabilni fiksni zobje, in ne največje mogoče število vsadkov.

Pogosta vprašanja