Zobni vsadki brez kosti: rešitve, ko so vam drugje rekli „ne gre”

Marsikdo pride k nam z istim stavkom: nekje drugje so mu rekli, da vsadkov ni mogoče vgraditi, ker nima dovolj kosti. Pogosto sledi predlog dolgotrajne kostne nadgradnje, včasih pa zgolj vrnitev k snemni protezi. Obe poti sta legitimni, nista pa edini. V zadnjih dveh desetletjih se je razvila skupina tehnik, ki se izognejo pomanjkanju kosti tam, kjer je je premalo, in namesto tega poiščejo trdno oporo drugje v obrazni strukturi. Prav te rešitve so v ospredju našega dela.

Ta članek pojasnjuje, kaj pomeni „vsadek brez kostne nadgradnje”, katere tehnike obstajajo in za koga so smiselne. Namenoma se ne spuščamo v celoten potek klasične implantacije, saj gre tu za drugačno vrsto primerov: za ljudi z izrazito atrofijo, predvsem v zgornji čeljusti.

Zakaj so vam rekli, da „ne gre”

Ko izgubimo zob, se kost okoli njega začne krčiti. V zgornji čeljusti se z leti spusti tudi maksilarni sinus, votlina za ličnico, kar dodatno zmanjša količino kosti, na katero bi lahko naslonili vsadek. Pri dolgotrajni brezzobosti tega prostora včasih preprosto ni več dovolj.

Klasičen odgovor na to je kostna nadgradnja: dodajanje lastne ali nadomestne kosti in čakanje, da se zaraste. Metoda deluje, a pri obsežni atrofii pomeni več posegov, daljše celjenje in večjo obremenitev za bolnika. Prav zato so nastale tehnike, ki oporo za nove zobe najdejo v predelih, kjer trdne kosti ne primanjkuje, in se nadgradnji večinoma izognejo. V literaturi jih pogosto imenujejo „graftless” rešitve, torej rešitve brez presajanja kosti.

Poševni vsadki in koncept All-on-4

Najbolj poznana med njimi je pri zmerni atrofii postavitev poševnih vsadkov, ki jo večina ljudi pozna pod imenom All-on-4 (in različico All-on-6). Namesto da bi vsadke postavili navpično v predel, kjer kosti ni dovolj, jih dva zadnja nagnemo. Tako izkoristimo obstoječo kost pred sinusom in se sinusu izognemo, celoten most z zobmi pa dobi štiri do šest opornih točk.

Pomislek, ki ga bolniki pogosto slišijo, je, ali nagnjeni vsadki zdržijo enako dobro kot navpični. Meta-analiza, ki so jo objavili Mehta in sodelavci (2021), je primerjala ravno to. Po treh letih takojšnje obremenitve med nagnjenimi in navpičnimi vsadki ni bilo statistično značilne razlike, niti v preživetju niti v izgubi kosti okoli vsadka. Preživetje je bilo v obeh skupinah nad 99 odstotki.^[1] Delo je v angleščini, sklep pa je za bolnika pomirjujoč: nagib sam po sebi ne poslabša rezultata.

Prav ta pristop pogosto omogoča fiksne zobe že v 24 urah, saj je most mogoče pritrditi na dan posega, dokončno protetiko pa izdelamo po celjenju.

Zigomatični vsadki: opora v ličnici

Kadar je zgornje čeljusti premalo tudi za poševne vsadke, se opremo na najtrdnejšo kost v tem delu obraza, na ličnico. Zigomatični vsadki so daljši od običajnih in sidrišče najdejo prav v njej. Za bolnika to pomeni, da lahko dobi fiksne zobe tam, kjer bi sicer bila potrebna obsežna nadgradnja, ali kjer je bila ta že neuspešna.

Gre za zahteven poseg, ki sodi v roke izkušene ekipe, rezultati v literaturi pa so spodbudni. Obsežen sistematični pregled, ki so ga pripravili Solà Pérez in sodelavci (2022) in je zajel 196 objav, poroča o kumulativni uspešnosti 98,5 odstotka v prvem letu, ki z leti počasi upada na 96,1 odstotka po več kot petih letih.^[2] Isti pregled odkrito navaja tudi zaplete, na katere je treba biti pozoren: dražljaji mehkih tkiv in vnetje sinusa (rinosinusitis) sta med pogostejšimi. Prav zaradi tega sta natančno načrtovanje in redne kontrole del zdravljenja, ne dodatek k njemu.

Pterigoidni vsadki: izraba zadnjega dela čeljusti

Druga možnost za zadnji del zgornje čeljusti so pterigoidni vsadki. Postavimo jih nazaj in navzgor, v čvrsto kost ob pterigoidnem izrastku, torej za maksilarnim sinusom. S tem pridobimo trdno zadnjo oporo za most, ne da bi se dotaknili sinusa ali potrebovali nadgradnjo.

Sistematični pregled in meta-analiza, ki sta ju objavila Raouf in Chrcanovic (2024) ter je zajel 38 študij in več kot 3.000 pterigoidnih vsadkov, navaja desetletno kumulativno preživetje 92,5 odstotka.^[3] Avtorja opažata, da se večina neuspehov zgodi v prvem letu in da vsadki, ki so povezani v skupno konstrukcijo (spline), preživijo bolje kot posamični. To je eden od razlogov, zakaj pterigoidne vsadke praviloma vključimo v celoten most in ne obravnavamo ločeno.

Subperiostalni in transnazalni vsadki: ko je kosti res malo

Za redke, najbolj zahtevne primere obstajata še dve poti. Subperiostalni vsadek ne gre v kost, temveč se kot ogrodje po meri nasloni nanjo, pod dlesen. Sodobne različice načrtujemo digitalno in izdelamo s pomočjo CAD/CAM tehnologije, kar je zanesljivost v primerjavi s starejšimi izvedbami izboljšalo.

Sistematični pregled avtorjev Sudhir in sodelavci (2025), ki je primerjal graftless rešitve pri atrofirani zgornji čeljusti, za subperiostalne vsadke poroča o kratkoročnem preživetju okoli 97,8 odstotka, pri čemer avtorji poudarjajo, da gre za novejšo možnost z manj dolgoročnimi podatki kot pri zigomatičnih vsadkih.^[4] Isti pregled zigomatične vsadke potrjuje kot pot z bolje dokumentirano dolgoročno napovedjo. Transnazalni pristop, pri katerem oporo poiščemo ob nosni odprtini, je še bolj specifičen in ga uporabljamo le v posebej izbranih primerih.

Kako izberemo pravo pot

Nobene od naštetih tehnik ne izberemo vnaprej. Izhodišče je vedno posnetek CBCT, tridimenzionalna slika čeljusti, ki pokaže, kje je kost trdna in kje je ni. Na tej podlagi z vodeno implantologijo načrtujemo vsak vsadek še pred posegom, tako da že pri načrtovanju vemo, katera opora je na voljo in katera kombinacija tehnik je za vas najbolj smiselna. Pri istem bolniku pogosto združimo več pristopov, na primer poševne vsadke spredaj in zigomatične ali pterigoidne zadaj.

Naše izhodišče je, da za skoraj vsak primer obstaja rešitev, tudi kadar so drugje rekli, da je ni. To ne pomeni, da je vsaka tehnika primerna za vsakogar. Pomeni le, da odgovor iščemo naprej, dokler ne najdemo pristopa, ki ustreza vašim tkivom in vašim pričakovanjem.

Okrevanje in udobje med posegom

Zahtevnejši posegi zaslužijo boljše okrevanje. Bolnikom, ki jih skrbi bolečina ali dolžina posega, ponujamo analgosedacijo, blago sedacijo, ob kateri je zahvat mirnejši in prijetnejši. Za podporo celjenju v okviru DENTAL SPA uporabljamo hiperbarično kisikovo terapijo v barokomori, ozonoterapijo, limfno drenažo pred posegom in intravenske vitaminske dodatke. Cilj teh postopkov je udobnejši potek in mirnejše okrevanje, ne pa nadomeščanje same kirurške natančnosti.

Prvi korak

Če ste že slišali, da vsadki pri vas niso mogoči, to pri nas pomeni predvsem eno: potrebno je drugo mnenje, opravljeno s pravo diagnostiko. Prvi pregled pri nas je brezplačen. Na njem pogledamo vaše stanje, po potrebi opravimo CBCT in odkrito povemo, katere poti so realne. Brez pritiska in brez pretiranih obljub, s tremi desetletji izkušenj v implantologiji za nami.

Pogosta vprašanja