So vam rekli, da vsadki za vas niso mogoči? Obstajajo rešitve

Veliko pacientov se na nas obrne z isto težavo: povedali so jim, da vsadki zanje ne pridejo v poštev. Razlog je običajno pomanjkanje kosti. Po dolgoletnem nošenju proteze, po parodontozi ali potem, ko so bili zobje izpuljeni pred mnogimi leti, se greben umakne in stanjša. Klasičen vsadek potrebuje dovolj kosti, da se vanjo zasidra, zato je sklep “ni kam vgraditi” na prvi pogled logičen. Vendar velja le za eno tehniko. Možnost varnega kostnega sidrišča obstaja tudi v drugih, višje ležečih anatomskih predelih glave, tam pa uporabljamo redko dostopne napredne implantološke tehnike.

Zakaj “ni dovolj kosti” ni konec zgodbe

Ko resorpcija, torej umikanje čeljustne kosti, napreduje, se lahko v zgornji čeljusti dno maksilarnega sinusa spusti nizko, preostala plast kosti pod njim pa postane pretanka za vgradnjo standardnih vsadkov. Dolgo je bil eden glavnih odgovorov augmentacija: dvig dna sinusa, tako imenovani sinus lift, presaditev ali nadgradnja kosti, meseci čakanja, da kostni presadek ali kostni nadomestek zraste s pacientovo lastno kostjo, in šele nato ocena možnosti za vgradnjo vsadkov, implantacija ter čakanje, da vsadek zraste s kostjo, torej oseointegracija. Za del pacientov je to še vedno dobra pot. Za druge pomeni več posegov, daljše trajanje terapije in manjšo predvidljivost posameznih korakov zdravljenja, vključno z možnostjo, da augmentirano območje ne zaceli ali se ne vključi v pričakovani meri.

Kar se je medtem spremenilo, je to, da obstajajo tehnike, ki se izognejo potrebi po nadgradnji kosti. Namesto da bi mesece ustvarjali novo ležišče za vsadek, vsadke zasidramo v drugih anatomskih predelih, ki lahko nudijo trdno kostno oporo tudi takrat, ko je čeljustni greben izrazito resorbiran. Zato stavek “pri vas ne gre” pogosto pomeni le, da klinika, ki ste jo obiskali, teh tehnik ne izvaja.

Kje najdemo oporo za vsadek, kadar kosti čeljustnega grebena ni dovolj

Pri izraziti atrofiji čeljusti je pristop odvisen od tega, ali gre za zgornjo ali spodnjo čeljust in kje je preostala kost, ki lahko vsadku nudi varno sidrišče.

Pri izraziti atrofiji zgornje čeljusti lahko uporabimo različna anatomska sidrišča zunaj samega zobnega grebena:

• Zigomatični vsadki potekajo poševno skozi predel nekdanjih zob in se zasidrajo v ličnico oziroma zigomatično kost. Ta kost je gosta in nudi trdno sidrišče tudi takrat, ko je čeljustni greben izrazito resorbiran.
• Pterigoidni vsadki oporo najdejo v zadnjem delu zgornje čeljusti, v pterigomaksilarnem območju. Tako lahko izkoristimo trdno kostno sidrišče brez potrebe po klasičnem dvigu sinusa in nadgradnji kosti.
• Transnazalni vsadki uporabljajo specifično anatomsko območje ob nosni votlini, tako imenovano Z-točko, kot trdno kostno sidrišče v sprednjem delu zgornje čeljusti.
• Transsinusni vsadki uporabljajo posebej načrtovano pot skozi območje maksilarnega sinusa, da bi izkoristili razpoložljivo kostno sidrišče brez klasične nadgradnje kosti.

Pri izraziti atrofiji spodnje čeljusti uporabljamo drugačne strategije. Kadar za to obstaja pravilna indikacija, so lahko rešitev individualizirani subperiostalni vsadki, kratki in ultrakratki vsadki, v posameznih primerih pa tudi napredni kirurški tehniki lateralizacije ali transpozicije spodnjega alveolarnega živca (IAN). S tema tehnikama živec previdno premaknemo, da omogočimo vgradnjo vsadkov v razpoložljivo kost.

Pomembno je poudariti, da te tehnike niso med seboj zamenljive možnosti, med katerimi bi poljubno izbirali. Vsaka ima svojo jasno indikacijo, izbira pa je odvisna od individualne 3D anatomije pacienta, količine in kakovosti razpoložljive kosti, lege pomembnih anatomskih struktur in biomehanskega načrta prihodnjega fiksnega dela.

Vse te tehnike so lahko tudi del širšega pristopa All-on-X, pri katerem število, vrsto, položaj in nagib vsadkov prilagodimo anatomiji pacienta in načrtu prihodnjega fiksnega dela. Metoda se mora prilagoditi pacientu, in ne pacient metodi.

Ali to res deluje ali je to eksperiment

Razumljivo je vprašati, kako zanesljive so te redkejše tehnike. Niso novost in niso improvizacija. Zigomatične vsadke spremlja obsežna literatura. Sistematični pregled iz leta 2022, ki je zajel 196 objavljenih del, je poročal o kumulativni uspešnosti 96,1 odstotka tudi po več kot petih letih spremljanja, ob rahlem upadu v prvem desetletju.1 To so številke, primerljive s klasičnimi vsadki, le pri bistveno težjem izhodišču.

Pterigoidni vsadki imajo podobno podlago. Sistematični pregled iz leta 2024 je analiziral več kot tri tisoč takih vsadkov in izračunal desetletno kumulativno uspešnost 92,5 odstotka, ob opombi, da se večina neuspehov zgodi v prvem letu.2 Nagnjeni vsadki, ki so temelj pristopa All-on-4, so v metaanalizi iz leta 2021 pokazali preživetje 99,4 odstotka, brez statistično značilne razlike v primerjavi z aksialno vstavljenimi vsadki, s sklepom, da nagib omogoča zdravljenje atrofične čeljusti brez zahtevne augmentacije.3 Primerjalni pregledi rešitev brez presajanja kosti (graftless) potrjujejo, da tako zigomatični kot subperiostalni pristop pri hudi atrofiji dosegata visoke stopnje preživetja, zato je izbira odvisna od anatomije in cilja zdravljenja.4

Ključno je, kdo jih izvaja. To so zahtevni posegi, ki terjajo izkušnje in natančno načrtovanje. Pri nas vsak tak primer načrtuje dr. Zdenko Trampuš, z več kot 35 leti kliničnih izkušenj v implantologiji.

Kako pri nas poteka drugo mnenje

Prvi pregled je pri nas brezplačen, njegov edini namen pa je, da na vaše vprašanje odgovorimo pošteno in natančno. V okviru pregleda opravimo celotno rentgensko diagnostiko, vključno z 2D ortopanom in 3D CBCT, ki nam omogoča tridimenzionalni prikaz čeljusti in pokaže, kje je kost ostala gosta in kje se je umaknila. Šele na podlagi kliničnega pregleda, analize griza, medčeljustnih odnosov in celotne digitalne rentgenske diagnostike lahko povemo, ali je katero od naštetih sidrišč uporabno v vašem primeru.

Včasih je odgovor, da je klasična pot vendarle najboljša. Včasih prav napredne, redko dostopne implantološke tehnike, ki jih uporabljamo, omogočijo, da najdemo rešitev tudi za paciente, ki jim je bilo prej rečeno, da vsadki niso mogoči. Prav zato lahko drugo mnenje vrne upanje pacientom, ki so verjeli, da zanje ni več možnosti za fiksne zobe. Česar ne počnemo, je dajanje obljub pred pregledom in diagnostiko.

In če se posega bojite

Strah pred zobozdravnikom je pogost razlog, da pacienti odlašajo z zdravljenjem, medtem pa lahko izguba kosti še naprej napreduje. Pri anksioznih pacientih lahko analgosedacijo uporabimo glede na individualno oceno, pri večjih in zahtevnejših implantoloških ter oralnokirurških posegih pa je potencirana intravenska analgosedacija del našega protokola.

Globina analgosedacije se prilagodi pacientu in posegu, od plitvejše sedacije, med katero pacient samostojno diha, sodeluje in sledi navodilom, a ne občuti strahu in napetosti, izgubi občutek za potek časa in se posega najpogosteje malo ali sploh ne spominja, do globoke sedacije, med katero pacient poseg tako rekoč prespi. Ves čas vitalne funkcije neprekinjeno nadzoruje zdravnik specialist anesteziologije.

Zaradi kombinacije lokalne anestezije, potencirane intravenske analgosedacije in preemptivne analgezije zahtevni implantološki posegi praviloma potekajo brez bolečin, ob prizadevanju, da pacientu ves čas postopka zagotovimo najvišjo raven udobja.

Dodatno podporo nudijo individualno prilagojeni tretmaji DENTAL SPA, ki pacienta spremljajo pred posegom, med njim in po njem. Pred operacijo izvajamo limfno drenažo, med posegom ozonoterapijo in intravensko dodajanje vitaminov, mineralov in aminokislin, po posegu pa magnetoterapijo s torzijskimi polji ter, kadar je indicirano, hiperbarično oksigenoterapijo (HBOT). Cilj je podpreti celjenje, okrevanje in procese, pomembne za oseointegracijo.

Sklepna misel

Če vam je bilo rečeno, da vsadki za vas ne pridejo v poštev zaradi pomanjkanja kosti, se splača preveriti, ali je to dokončna sodba o vaši anatomiji ali meja razpoložljivih implantoloških tehnik. Razlika je lahko velika.

V Ortoimplant DENTAL SPA se posebej ukvarjamo prav z zahtevnimi primeri in uporabljamo napredne ter redko dostopne implantološke tehnike, s katerimi lahko najdemo oporo tudi pri izraziti atrofiji čeljustne kosti. Rešitve ne obljubljamo pred pregledom, pacientom, ki jim je bilo prej rečeno, da vsadki niso mogoči, pa lahko drugo strokovno mnenje, skupaj s kliničnim pregledom ter celotno 2D in 3D diagnostiko, vrne upanje in odpre možnosti za fiksne zobe, za katere niso vedeli, da obstajajo.

Pogosta vprašanja