Vodnik po 6 vrstah zobnih vsadkov

Izbira zobnih vsadkov je pomemben korak pri ponovni vzpostavitvi funkcije žvečenja in estetike pri pacientih, ki so izgubili enega ali več zob ali imajo popolnoma brezzobo čeljust. Vsadkov je več vrst, vsak pa je bil razvit za določene klinične okoliščine. Univerzalne rešitve, ki bi enako dobro ustrezala vsem, preprosto ni.

V nadaljevanju predstavljamo šest vrst vsadkov, ki jih v vsakdanji praksi uporabljamo najpogosteje. Namen tega vodnika ni prodati vam določeno tehniko, temveč pojasniti, čemu je vsaka namenjena in kdaj ima smisel. Odločitev je vedno odvisna od vaših konkretnih potreb, stanja kosti in obsega manjkajočih zob.

1. Mikro vsadki

Mikro vsadki so manjši od standardnih zobnih vsadkov in imajo običajno premer približno 1,8 do 3 mm. Zaradi majhnih dimenzij omogočajo namestitev v ozke prostore, pogosto pa se uporabljajo v ortodontiji kot začasno sidrišče za stabilizacijo aparata in nadzorovano premikanje zob.

Uporabnost mikro vsadkov je odvisna od mesta vstavitve, kakovosti mehkih tkiv in higiene. Sistematični pregledi ortodontskih mini vsadkov navajajo dobro, a ne popolno stopnjo uspešnosti, ki se pogosto giblje nad 80 odstotki; dejavniki, ki zanesljivo napovedujejo uspeh, v pregledih niso enoznačno določeni [4]. To je pomemben pridržek: mikro vsadek je uporabno orodje za točno določene indikacije, ne pa nadomestek za trajno nadomestitev zoba.

2. Endostalni vsadki

Endostalni vsadki so najpogostejša vrsta zobnih vsadkov in se vgradijo neposredno v čeljustno kost. Gre za biokompatibilne vijake iz titana ali cirkonija, ki se s postopkom osteointegracije povežejo s kostjo in prevzamejo vlogo umetne zobne korenine. Ko se zaceli, tak vsadek nosi krono, mostiček ali celotno protetično oskrbo.

Endostalni vsadki so primerni za paciente z zadostno gostoto in višino kosti. Njihova zanesljivost je dobro dokumentirana: sistematični pregledi dolgoročnih študij poročajo o kumulativni stopnji preživetja okoli 94 do 95 odstotkov po vsaj desetih letih, ob minimalni izgubi obkostnine [3]. Uspeh ni samoumeven in je odvisen od skrbne diagnostike, natančne vgradnje ter vzdrževanja higiene in rednih kontrol. Pri načrtovanju si pomagamo z 3D slikanjem in vodeno implantologijo CBCT in vodena implantologija.

3. Metoda All-on-4 in metoda All-on-6

Ta pristop uporablja štiri oziroma šest vsadkov za oporo celotnega zobnega loka. Namenjen je pacientom, ki so izgubili vse zobe v čeljusti. Zadnja vsadka sta pogosto nagnjena, s čimer bolje izkoristimo razpoložljivo kost in se v mnogih primerih izognemo dodatnemu nadomeščanju kosti. V primernih okoliščinah je mogoče že isti dan namestiti fiksno začasno protetiko, dokončna oskrba pa sledi po zacelitvi All-on-4 postopek in fiksni zobje v 24 urah.

Objavljeni podatki so spodbudni. Sistematični pregledi in metaanalize poročajo o dolgoročni stopnji preživetja vsadkov okoli 97 do 98 odstotkov pri metodah All-on-4 in All-on-6 v obdobju petih let in več [2]. Kljub visokim številkam gre za zahteven poseg, katerega izid je odvisen od izkušenosti kirurga, kakovosti kosti in doslednega vzdrževanja. Zato ga ne obravnavamo kot univerzalno rešitev, temveč kot eno od možnosti, ki jo presodimo za vsakega pacienta posebej.

4. Zygoma ali zigomatični vsadki

Zigomatični vsadki so bistveno daljši od standardnih (lahko merijo tudi do 60 mm) in se pritrdijo neposredno v zigomatično, torej ličnično kost. Namenjeni so pacientom z izrazito izgubo kosti v zgornji čeljusti, pri katerih klasična vgradnja ne bi bila mogoča. Pogosto omogočajo oskrbo brez obsežnega nadomeščanja kosti, po potrebi pa jih kombiniramo s klasičnimi vsadki ali z metodo All-on-4 Zygoma vsadki za paciente brez kosti.

Sistematični pregledi navajajo visoke stopnje uspešnosti zigomatičnih vsadkov pri zdravljenju močno atrofirane zgornje čeljusti, ki v prvih letih pogosto presegajo 96 odstotkov [1]. Hkrati je pošteno povedati, da gre za tehnično zahteven poseg, ki sodi v roke izkušenega kirurga, in da so možni zapleti, med katerimi je najpogosteje omenjen sinuzitis. Prav zaradi zahtevnosti tovrstne rešitve načrtujemo posebej skrbno.

5. Pterigoidni vsadki

Pterigoidni vsadki so posebna vrsta vsadkov za paciente z obsežno izgubo kosti v zadnjem delu zgornje čeljusti. Sidrajo se v pterigoidno kost in tako omogočajo stabilno oporo tam, kjer je kosti premalo za običajen vsadek. V primernih primerih se z njimi izognemo dodatnim posegom nadomeščanja kosti.

Tako kot pri zigomatičnih vsadkih velja, da je poseg zahteven in da je izbira odvisna od anatomije posameznega pacienta. Pterigoidni vsadki so za nas dragoceno dodatno orodje, ne pa rešitev, ki bi bila primerna za vsakogar.

6. Subperiostalni vsadki

Subperiostalni vsadki se namestijo pod mehka tkiva, neposredno na preostalo kost in pod pokostnico. Izdelani so po meri: gre za kovinsko ogrodje, prilagojeno anatomiji pacienta, ki nosi protetično oskrbo. Uporabni so pri pacientih, ki nimajo dovolj kostne prostornine za klasične vsadke, in se v določenih primerih uporabljajo tudi v spodnji čeljusti.

To je manj pogosta rešitev, ki jo izberemo, ko druge možnosti niso primerne. Odločitev vedno temelji na natančni slikovni diagnostiki in oceni stanja tkiv.

Dolgoletne izkušnje z vgradnjo vseh šestih vrst vsadkov

V Ortoimplant DENTAL SPA v Zagrebu redno vgrajujemo vseh šest opisanih vrst vsadkov, vključno z redkejšimi tehnikami za paciente z izrazitim pomanjkanjem kosti. Delo vodi dr. Zdenko Trampuš, DDS, ki se z implantologijo ukvarja več kot 35 let.

Katera rešitev je prava za vas, je mogoče zanesljivo oceniti šele po pregledu in 3D slikanju. Prav zato je prvi pregled pri nas brezplačen: na njem si ogledamo vaše stanje, se pogovorimo o možnostih in vam pošteno pojasnimo, kaj je v vašem primeru smiselno in kaj ne. Za bolj sproščen potek posega ponujamo tudi analgosedacijo analgosedacija, po posegu pa okrevanje podpremo s programom DENTAL SPA DENTAL SPA okrevanje.

Pogosta vprašanja