Vas boli vsadek? Znaki periimplantitisa in kaj storiti

Dobro vraščen zobni vsadek se ne oglaša. V kosti nima živca, zato zdrav vsadek ne boli in ga sploh ne čutite. Ko se torej okoli vsadka pojavi bolečina, pritisk, krvavenje ali oteklina, to ni malenkost, ampak znak, da tkivo okoli njega ni v redu. Prav zato je pomembno, da znake prepoznate zgodaj, saj se v zgodnji fazi težava pogosto še da povsem obrniti.

Dve stanji, ki ju je treba ločiti

Vnetje okoli vsadka poteka v dveh stopnjah. Prva je periimplantatni mukozitis: vnetje zajame samo mehko tkivo, dlesen okoli vsadka. Ta stopnja je povratna. Če jo pravočasno obravnavamo z odstranitvijo oblog in izboljšano nego, se dlesen praviloma pozdravi in vsadek ostane stabilen.

Druga, resnejša stopnja je periimplantitis. Tu vnetje napreduje globlje in začne razgrajevati kost, ki drži vsadek. Izguba kosti se ne povrne sama od sebe. Klinično periimplantitis prepoznamo po krvavenju ali gnojnem izcedku ob sondiranju, poglobljenih žepih (pogosto 6 mm ali več) in radiografsko vidni izgubi podporne kosti, običajno 3 mm ali več (Kormas in sod., 2020; Diaz in sod., 2022).

Stanje ni redko. Sistematični pregled 57 študij je ocenil, da se periimplantitis pojavi pri približno 19,5 odstotka pacientov z vsadki in pri okoli 12,5 odstotka vseh vstavljenih vsadkov (Diaz in sod., 2022). To pa ne pomeni, da je vsak vsadek obsojen na težave, temveč da so redni nadzor in dobra nega ključni.

Znaki, na katere bodite pozorni

Periimplantitis je pogosto zahrbten, ker v začetku ne povzroča močne bolečine. Bolj kot na hudo bolečino bodite torej pozorni na drobne, vztrajne spremembe:

• dlesen okoli vsadka krvavi ob ščetkanju ali čiščenju z medzobno ščetko;
• rdečina, oteklina ali občutljivost dlesni ob vsadku;
• gnojni izcedek ali neprijeten okus ob robu vsadka;
• dlesen se je umaknila in vidi se več kovinskega dela ali prehoda;
• topa bolečina, pritisk ali občutljivost ob grizu;
• slab zadah, ki ne izgine kljub redni ustni higieni;
• občutek, da se je vsadek ali nadgradnja rahlo zamajala.

Majanje vsadka je najresnejši znak. Medtem ko krvavenje in oteklina kažeta na vnetje mehkega tkiva, gibljivost samega vsadka pogosto pomeni, da je vez med vsadkom in kostjo že resno prizadeta. V tem primeru se je treba oglasiti čim prej.

Zakaj pride do vnetja

V ozadju je skoraj vedno bakterijski biofilm, torej zobne obloge, ki se nabirajo ob robu vsadka. Nekateri dejavniki verjetnost težav povečajo. Najbolj dosledno v literaturi izstopata kajenje in sladkorna bolezen, poleg tega pa še slaba ustna higiena, preteklo obolenje obzobnih tkiv (parodontitis), ostanki cementa pod protetičnim delom in odsotnost rednih kontrol (Kormas in sod., 2020). Če ste v preteklosti izgubili zobe zaradi parodontoze, ste bolj izpostavljeni tudi pri vsadkih, kar pa ni razlog za odlašanje, temveč za skrbnejši nadzor.

Kaj storiti, ko opazite znake

Prvo pravilo je preprosto: ne čakajte, da mine samo od sebe, in ne poskušajte reševati z močnejšim ščetkanjem na silo. Naročite se na pregled. Zobozdravnik ali parodontolog bo s sondiranjem in po potrebi rentgenskim posnetkom ali CBCT ocenil, ali gre za vnetje mehkega tkiva ali za izgubo kosti. Ta razlika določa celoten potek zdravljenja.

Pri mukozitisu je zdravljenje večinoma nekirurško: strokovno čiščenje vsadka, odstranitev oblog in obnova domače nege. Pregled dokazov kaže, da je nekirurško zdravljenje mukozitisa učinkovito in da se vnetje ob doslednem čiščenju umiri (Suárez-López del Amo in sod., 2016).

Pri periimplantitisu je slika drugačna. Isti pregled ugotavlja, da so pri periimplantitisu izidi zgolj nekirurškega zdravljenja skromni in slabo predvidljivi, saj samo čiščenje ne obnovi že izgubljene kosti (Suárez-López del Amo in sod., 2016). Zato je pri napredovalih primerih pogosto potreben kirurški poseg, s katerim se očisti površina vsadka in po potrebi poskusi obnoviti podporno tkivo. Bolj ko je stanje zgodnje, manj invazivno je zdravljenje in boljša je napoved. To je najmočnejši argument za to, da znake jemljete resno takoj.

Nega in trajnost: kako do težav sploh ne pride

Trajnost vsadka se ne odloči v ordinaciji na dan posega, ampak v letih vsakodnevne nege in rednih kontrol. Ker je mukozitis povratno stanje in hkrati predhodnik periimplantitisa, je prav ta stopnja mesto, kjer se največ dobička ustvari z majhnim trudom (Pereira in sod., 2025).

Domača rutina je temelj: dvakrat dnevno ščetkanje z mehko ščetko, čiščenje medzobnih prostorov in okolice vsadka z medzobnimi ščetkicami ali nitko, po potrebi ustna prha. Ob tem pa so nepogrešljive redne vzdrževalne kontrole. Retrospektivna raziskava, na katero se sklicuje pregledni članek iz leta 2025, je pokazala, da so imeli pacienti brez rednega strokovnega vzdrževanja približno 4,25-krat večje tveganje za razvoj periimplantitisa kot tisti, ki so hodili na redne kontrole (Pereira in sod., 2025). Redno vzdrževanje torej ni formalnost, ampak dejaven ukrep za dolgo življenjsko dobo vsadka.

V naši kliniki na te kontrole gledamo kot na sestavni del zdravljenja z vsadki, ne kot na dodatek. Ob strokovnem čiščenju in nadzoru dlesni sta na voljo tudi ozonoterapija in hiperbarična oksigenoterapija kot podpora celjenju tkiva.

Če ste opazili kateregakoli od zgornjih znakov ali če že dlje niste bili na pregledu vsadka, se naročite na kontrolo. Zgodnja obravnava je skoraj vedno preprostejša, prijaznejša in bolj predvidljiva kot posredovanje, ko je kost že prizadeta.

Pogosta vprašanja